Ob krizi so prišle na plano vse strukturne težave pomurskega gospodarstva. Opozorile so, da bi ga bilo potrebno prestrukturirati že pred leti. Zakaj do tega ni prišlo?

V Pomurju smo v zadnjem obdobju storili veliko, naša pokrajina se nahaja v popolnoma drugačnem svetu, kot se je pred leti. Bili smo odrezani od ostale Slovenije in tudi od tujine, omejevale so nas tudi lastne zablode, kot je miselnost, da smo žitnica Slovenije. Čas je ta koncept povozil, le sami tega še nismo povsem presegli. Po 20. letih lastne države spoznavamo, da smo še precej na začetku. Tisti, ki tega še danes niso dojeli, so v največjih težavah. So pa mnogi v naši pokrajini že stopili na druga pota. Celoten problem je v tem, da jih je kljub vsemu še vedno premalo.

Kako razumete predlog t.i. Zakona o Pomurju? Kaj si od njega obetate?

Ideja se pojavlja že nekaj let, a do sedaj ni naletela na posluh v prestolnici. Čim prej je potrebno postaviti vprašanje vladi, ali lahko za Pomurje ponudi nekaj več od tistega, kar imajo bolj razviti, da bi jih lahko dohiteli. Ukrepi zadnjih let so le kupovanje časa, da tistih pravih stvari nebi bilo treba narediti. Ni treba, da nam vlada gradi tovarne in pošilja programe, vlada mora narediti take pogoje, da bo kapital videl priložnost priti k nam.

Pomurje potrebuje mlade, sposobne kadre z idejami in svežim znanjem. Kako jih pritegniti?

Kadri so odločilnega pomena na vseh področjih. Včasih lahko koga zelo dobrega pridobimo, vendar so najboljši tisti, ki zrastejo z nami. Poslati jih je potrebno na izobraževanja v svet in hkrati narediti vse, da se potem vrnejo. Zavedati se je potrebno, da bodo tudi najboljši jutri samo povprečni, če ne bodo razmišljali dolgoročno in namenjali sredstva tudi za izgradnjo kadrov. Včasih to pomeni tudi, da sta na nekem delovnem mestu dva ali celo trije. V podjetjih se dela velika napaka, ker se uprava ne zaveda, da je potrebno graditi tudi drugi in tretji nivo ljudi, da bi enkrat, ko bo potreba, ti postali prvi in drugi nivo.

Kako privabiti tuje investitorje? Npr. Angleži prihajajo in kupujejo hiše. Zakaj ne bi ustanavljali še podjetij?

Postavlja se vprašanje, zakaj naj bi prišli investitorji in ali jim lahko predstavimo vizijo naše pokrajine, ki jim bo vzbudila zanimanje. Pri nas je veliko ekonomistov, ki delajo študije o tem, kaj so napačnega naredili v državah v sosedščini, nihče pa ni dal neke nove poti Sloveniji. Če je le kdo poizkusil, se je dvignila stara garda strokovnjakov in uničila te ideje. Slovenija je znana po tem, da je vlagateljem še zmeraj neprijazna država. Nič takega nismo pripravljeni odstopiti, kar bi nekje v svetu vzbudilo pozornost. In kaj lahko brez odločitev v Ljubljani ponudi naše Pomurje? S čim razpolagamo? Imamo izobraženo delovno silo, skupek znanj in danosti, ki bi bili zadosten magnet za investitorje? Zdi se mi, da mi o teh vprašanjih prevečkrat le ugibamo, nihče pa noče govoriti o dejstvih.

Koliko je kriva mentaliteta za nastalo stanje pokrajine? Znani smo po svoji skromnosti, melanholičnosti in vdanosti v usodo. Lastnosti, ki v gospodarstvu niso ravno ključ do uspeha?

Pridnost je naša lastnost. Znanje manj, a le zato, ker se v tej pokrajini v preteklosti ni dajalo dovolj na ta važen faktor uspeha. Izobrazba da človeku širino pogleda na življenje in svet. Mislim, da je tudi glavni uničevalec melanholije, ki je po mojem velikokrat in prej odraz brezizhodnosti iz določenih življenjskih situacij, kot pa posledica neznanja. Premoremo veliko uspešnih gospodarstvenikov, znanstvenikov in drugih strokovnjakov, ki uspehe dosegajo zunaj regije. Ali obstajajo razmišljanja o tem, da bi te ljudi aktivno vključili v gospodarsko oživitev Pomurja? Mnogi od teh so zelo povezani z domačim okoljem in so pripravljeni pomagati, če jih bomo povabili. Sicer pa se mi zdi veliko bolj pomembno, vzbuditi v tistih, ki so tukaj, željo po ustvarjalnosti v gospodarskem utripu pokrajine. Tako prvi kot drugi bi lahko v spremenjeni viziji razvoja dali pokrajini tisto, kar ji danes primanjkuje.

Pomurje naj bi veliko zamudilo, ker se ni pravočasno zavzelo za ustanovitev samostojne visokošolske institucije v regiji. Kakšen je vaš vidik tega problema?

Imamo v Sloveniji takšen nivo profesorjev in znanstvenikov, da jih bo dovolj za vsako slovensko mestece? V gospodarstvu opažamo, da je stopnja znanja diplomantov različnih »hitrih« privatnih šol prenizka. Mislim, da bi moral vsak naš otrok za nekaj let v svet, ker je to večja šola od vsake univerze. Ne vidim prednosti v razbiti univerzi in je ne bom nikoli podpiral. Škoda, da država ni nikoli ustanovila razvojnih zavodov za podporo določenim gospodarskih panogam. Morda bi imela naša živilska industrija danes popolnoma drugačno pozicijo, kot jo ima ... Morda bi imeli v Murski Soboti skupino vodilnih modnih oblikovalcev ... Žal se tudi v gospodarstvu o tem nismo skoraj nikoli pogovarjali, še manj bili pripravljeni sofinancirati take projektne skupine.

Ljubljana je za Pomurce pogosto predaleč tako v fizičnem kot v psihološkem smislu. Mnogim so bližje Gradec, Budimpešta, Zagreb. EU vsaj s prvima dvema dopušča zelo dobre možnosti sodelovanja. Koliko se pomurska podjetja poslužujejo teh relacij?

Vsekakor premalo. Ne zavedamo se še, da meja zdaj ni. To zavedanje je proces, ki traja, če ga zavestno ne pospešujemo. Baje v eni od naših vasi na meji z Avstrijo ljudje še vedno živijo tako, kot da bi tam ta še bila. Odprtost bi morali vedno znova poudarjati in razvijati življenje brez meja z našimi sosedi. Zakaj na primer ne bi povabili gospodarstvenikov iz sosednjih pokrajin, da nas obiščejo in so gostje našega gospodarstva. Ali da kakšna vas ob meji povabila vaščane sosednje vasi, ki je preko meje, na skupni piknik? Četudi smo narazen le nekaj sto metrov, so v glavah te razdalje še ogromne. Ena od naših perspektiv je gotovo mobilnost. Dojeti moramo, da so naše povezave s svetom odlične in začeti razmišljati bolj globalno, kot to počnemo v tem trenutku.

Kje se po vašem mnenju vidi mačehovski odnos osrednje oblasti do naše regije? Je ta le konstukt, izgovor Pomurcev ali dejansko obstaja?

To vidim predvsem v izgradnji vseh vidikov družbene infrastrukture. Žal so avtoceste gradili na podlagi moči lobijev in preštevanja avtov. Vendar avtocesta še zdaleč ne rešuje samo problema gostote prometa, saj ima velik vpliv na mnoga področja razvoja. Tudi mnogo drugega bi lahko zamerili oblasti v Ljubljani. Toda za vso krivdo ni potrebno iti v Ljubljano, nekaj bi je lahko našli tudi med nami. Sicer je res, da lahko vlada neke države s konkretnimi posebnimi ukrepi znatno kroji hitrost in moč razvojnih korakov. Mislim, da so naši trenutni problemi tako veliki, da bi se morali vlado zaprositi naj nam da »naših deset let«, kot priložnost, ki bi v celoti spremenila naš položaj v državi. Če te pripravljenosti ni, potem je treba pač naš pogled morda spet usmeriti na Dunaj in še kam drugam.

Ali Pomurci čutimo odgovornost za lastni razvoj? Ali je morebiti težava v tem, da si sami ne zmoremo ali znamo priboriti kar nam pripada?

Težko bi trdil, da smo premalo odgovorni za lastni razvoj. Zadnja leta so ljudem vzela veliko tiste energije, ki je tukaj že bila. Na primer po drugi svetovni vojni, ko je pokrajino zajel val navdušenja in so ljudje videli nove priložnosti v življenju. Danes drugi napredujejo hitreje kot mi, pa še dogajajo se nam zgodbe, kot sta Pomurka in Mura. To je ljudem nekoliko vzelo voljo. Verjamem pa, da bo nova priložnost dale Pomurcem novega zaleta in da se bo ponovno izkazalo, da je naš človek priden in požrtvovalen v vsem česar se loti.

Pomursko gospodarstvo niso le zgodbe kot sta Mura in Pomurka. Poznamo kar nekaj pozitivnih zgodb. Katere so še posebej vredne javne izpostavitve?

Seveda, poglejte samo radgonski konec. Tudi drugje je kar nekaj zgodb o uspehu. Ponosen sem na vse tiste, ki so bili dovolj korajžni in v teh letih ustvarili zdrave velike sisteme. Videli so priložnosti in jih znali izkoristiti. Veliko nas je tudi takih, ki morda nismo bili toliko pogumni, a smo ustvarili zdrave manjše gospodarske subjekte z vsemi pogoji, da s tokom časa postanejo gospodarski velikani.