Marsikatero podjetje bi ohranilo dejavnost, če bi se »lahko« dovolj zgodaj odločilo za prestrukturiranje. Pa se niso. Prestrukturiranje je bilo nepriljubljena praksa, pri kateri se je vedno znova spregledala ključna naloga tega procesa: ohranitev produktivne dejavnosti in zdravega dela delovnih mest. Če bi imeli pred očmi slednje, bi do prestrukturiranj, tam kjer je to bilo potrebno, prihajalo prej in hitreje. Žal pa je bilo, in je pri tej odločitvi še vedno prisotnih preveč »če-jev«. Pa čeprav nas že naš stari pregovor uči, da ob preobilici babic dobimo … No, saj vsi vemo kaj. V Pomurju imamo kar dve tretjini delovnih mest v gospodarstvu, ki dosegajo dodano vrednost med dvajset in trideset tisoč evrov. Po prepričanju strokovnjakov so to (ogrožena) delovna mesta, ki naj bi bila »tik nad gladino«. Torej jih samo manjša nepričakovana situacija že lahko potisne »pod gladino« oz. v propad.
Občutek tveganja ali hoje po robu, ljudi, ki zasedajo ta delovna mesta, je vse prej kakor prijeten. Če ob tem pomislimo, da tudi plača na takih mestih ne more biti kaj prida in je daleč od želja zaposlenih, ter da v rokah nimajo nobenega oprijemljivega vzvoda odločanja... Več kot neprijetna situacija za te ljudi. Si mislim. In se čudim kako zdržijo. Potruditi se moramo, da ohranimo te zaposlitve, saj so za nas v tem trenutku »zlata« vredne. Tudi zato, ker se na lastne oči lahko prepričamo, kako na hitro se izgubi dvatisoč delovnih mest in koliko časa je potrebnega za njihovo ponovno oživitev. Skupaj z našimi gospodarstveniki nam je uspel v zelo kratkem času narediti nabor nujnih gospodarskih programov in projektov (razvrščenih po nosilnih stebrih pomurskega gospodarstva). Njihova implementacija bi nam omogočila mirnejši spanec, saj bi uspeli z novimi programi in projekti nekoliko povečati konkurenčnost in obstoječo dodano vrednost delovnih mest. Ali nam bo uspelo z dobrimi argumenti prepričati
tiste, ki odločajo o tem, da bodo podprli našo začrtano pot, je neznanka. Rezultati bodo vidni šele v prihodnosti… Navedeno je uresničljivo zgolj na temelju visoko kvalitetnega in usposobljenega kadra, ki ga žal ta trenutek kljub krizi v regiji kronično primanjkuje. Sprašujem se, kako bomo brez ustreznega znanja in veščin, znali delati »prave stvari na pravi način«, ter se izviti iz začaranega kroga kjer imajo delavci »prenizke plače za preživetje in hkrati previsoke glede na dodano vrednost, ki jo na svojih delavnih mestih ustvarijo«.